OTVORITEV RAZSTAVE

Namen vključitve učencev OŠ Koroška Bela v Dneve evropske kulturne dediščine je spoznavanje kulturne dediščine svojega kraja, zato smo v nacionalnem Tednu kulturne dediščine na ogled postavili izdelke učencev, ki so nastali po ogledu arheoloških izkopavanj študentov Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani na Slovenskem Javorniku in dokumentarnih fotografij nekdanje vasi Javornik iz galerije na gradbišču.

Kulturni program, 27. septembra 2022, so pripravili učenci Ožbej Lužnik, Julia Slak, Nace Škufca, Iza Peterman Pogačnik, Maruša Šmid in Isak Jezerkić pod mentorstvom Urše Prša, Lidie Wolf, Martine Šorn in Luke Čušina. Učenka Nika Koljanin je za prvo sodelovanje na DEKD naredila sladko maketo s podobo ruševin nekdanje hiše na Javorniku. Razstavo je postavila Petra Alič. Na prireditvi so sodelovali Rok Pekolj, ravnatelj OŠ Koroška Bela Jesenice, Blaž Račič, župan Občine Jesenice, Saša Lavrinc, konservatorka svetovalka ZVKD OE Kranj in Aljaž Pogačnik, direktor Gornjesavskega muzeja Jesenice, ki je odprl razstavo z grbom Zoisov.

Veseli bomo, če si boste naše izdelke in fotografije s podobo nekdanje rudarsko-železarske vasi Javornik ogledali in spoznali zgodovino našega kraja tudi vi. Razstava bo na ogled do konca oktobra 2022 v času odprtosti šole med 9.00 in 16.00 v Razstavnem prostoru Jake Torkarja. Lepo povabljeni. Veseli bomo vašega obiska!

Avtorica spodnjih fotografij: Neja Berguš

FILM MLADI RAZISKOVALCI

POGLED MLADIH RAZISKOVALCEV NA DEDIŠČINO IZGINULE VASI JAVORNIK

Ob razstavi

Redko kdaj imamo neposredno priložnost videti in otipati korenine kraja, v katerem živimo. Še redkeje pa so posamezniki, ki so pred stoletji hodili po istih poteh, tako neizbrisno trdno zaznamovali kulturo in postavili kulturne temelje celotnemu narodu – slovenstvu. Večino fizičnih temeljev je uničil zob časa in še zadnje dokaze o bivanju in ustvarjanju dveh velikih Slovencev, Linharta in Zoisa, so prekrili koraki v prihodnost, v razvoj, ki je prav tako usodno vplival na ljudi te doline in nam dajal kruh – včeraj, danes in tudi v prihodnje. Ljudje železarne smo. Od nje odvisni, z njo živimo in zaradi železarstva so bili prisotni tudi Linhart in predvsem družina Zois.

Arheološka izkopavanja temeljev Kosmačeve oz. Mulejeve hiše nam je ponudilo enkratno priložnost spoznavanja kraja v preteklosti.

Ob prihodu čez most je učence sprejela ga. Petra Alič na mestu pred Kosmačevo hišo, v nekdanjem vaškem jedru s kamnitim koritom za vodo. Opozorila jih je, da se osredotočijo na obstoječi most čez potok Javornik, kar jim je bilo v pomoč pri orientaciji po nekdanji vasi na fotografijah. Peljala nas je do postavljene galerije na gradbišču, kjer smo si ogledali nekdanjo poselitev tega prostora. Čudenje in radovednost učencev, ki so na terenu iskali točke in lokacije podob z dokumentarnih fotografij, je bilo neizmerno.

Strokovno razlago ob izkopavanjih Mulejeve hiše je učencem ob ogledu podala ga. izr. prof. dr. Katarina Katja Predovnik, vodja arheoloških raziskav na Slovenskem Javorniku. Nato smo si ogledali ruševine te hiše, arheolog g. Rok Humerca nam je pokazal nekaj najdb in razložil njihov namen in uporabo.

Predstavljena so nam bila tudi orodja, ki jih arheologi uporabljajo pri svojem delu. Pri opazovanju izkopavanj so bili učenci opozorjeni na potrebno natančnost pri delu arheologov, nekoliko presenečeni pa so bili nad orodjem za delo, ki se je jim je zdelo precej vsakdanje.

Opazovali so podobo kraja nekoč in danes in ob tem izražali čudenje nad naglim spreminjanjem okolja, v katerem živijo.

Še bolj neverjetna se je učencem zdela informacija, da je kraj dogajanja v literarnem delu Ta veseli dan ali Matiček se ženi ravno Javorniška graščina – Zoisov fužinski grad. Žiga Zois, ki ga pri pouku zelo pogosto omenjamo v različnih razredih, tako pri zgodovini kot tudi pri slovenščini, pobudnik in mecen, danes bi mu rekli sponzor, je tudi podpiral Linharta.

Njegova graščina je stala v Trebežu in misel, da je neposredno povezan s Trebežem, Javornikom, Pristavo v Javorniškem Rovtu in celotno gospodarsko zgodovino kraja, je učence navdušila. Pa tudi nekaj zmede je bilo. Na vprašanje, od kdaj je Javornik Slovenski Javornik, smo odgovarjali precej časa. Pomagali smo si s katastrskimi zemljevidi in fotografijami.

Učne teme, ki smo jih obravnavali pri pouku zgodovine, so učenci lahko na arheološkem gradbišču videli, nekatere tudi potipali. Spoznali so delo arheologov v praksi ter ugotovili, da vsako izkopavanje ne prinese skrinje zaklada, ampak je zaklad lahko tudi na videz nepomemben predmet ali sprememba v plasti zemlje, ki vsebuje informacije o načinu življenja na raziskovanem področju. Lahko pa je tudi skromen predmet, ki ga arheologi najdejo.

Z učenci smo spoznali, da je naš kraj območje velikih ljudi, ki so zaznamovali gospodarski razvoj tedanjega Javornika, naše Koroške Bele in mesta Jesenice, saj smo na nek način vsi odvisni od industrije železarstva. Spoznali smo, da so bili tu tudi veliki ljudje, ki so zaznamovali zgodovino in kulturni razvoj celotnega naroda.

Spoznanja so učenci izrazili na veliko načinov.

Nekateri so izdelali makete stavb, drugi so ustvarjali z lesom.

Za motive izginule vasi Javornik so najpogosteje upodobili vodnjak in graščino.

Eva Vrhovnik Gomboc, prof. zgod.